Za razvoj učinkovite strategije vzdrževanja je bistveno temeljito razumevanje notranje zgradbe in principa delovanja senzorjev navora. Samo če vemo, kaj počne, ampak tudi zakaj deluje, je mogoče ciljno usmeriti vzdrževanje in se izogniti morebitnim tveganjem delovanja na slepo. Senzorji navora so na voljo v številnih vrstah, vendar njihova osnovna funkcija ostaja enaka: zaznavanje torzijskega navora na gredi in njegovo pretvorbo v standardni izhodni električni signal.
Trenutno najpogosteje uporabljeni tipi v industriji vključujejo tip merilnika napetosti, magnetoelastični tip, tip fazne razlike (magnetostriktivni) in optični tip, med katerimi tip merilnika napetosti prevladuje zaradi svoje zrele tehnologije, visoke stroškovne učinkovitosti in široke uporabnosti. Osredotočili se bomo na senzorje navora z merilniki napetosti, hkrati pa upoštevali druge tipe in analizirali specifične zahteve njihovih strukturnih značilnosti za vzdrževanje.
Jedro senzorja navora merilnika napetosti je kombinacija elastičnega telesa in merilnika napetosti. Elastično telo je običajno izdelano iz visoko trdnega legiranega jekla ali nerjavečega jekla, natančno obdelanega in toplotno obdelanega, ki ima odlične elastične lastnosti in odpornost proti utrujenosti. Merilnik upornosti je pritrjen na določene lokacije na elastičnem telesu (običajno območja koncentracije napetosti) s posebnim postopkom lepljenja. Ko na gred senzorja deluje navor, je elastomer podvržen majhni torzijski deformaciji, zaradi česar se merilniki napetosti, prilepljeni na njegovo površino, raztegnejo ali stisnejo, kar povzroči spremembo upora.
Ti merilniki napetosti običajno tvorijo vezje Wheatstonovega mostu, ki pretvarja minutno spremembo upora v izhod napetostnega signala na milivoltni ravni. Ta postopek, ki je na videz preprost, dejansko postavlja izjemno visoke zahteve glede celovitosti mehanske strukture, stabilnosti lepila in ravnovesja vezja. Vsaka manjša mehanska poškodba, staranje lepila ali vlaga v vezju lahko porušijo ravnovesje mostu, kar vodi do premika ničelne točke, zmanjšane občutljivosti ali celo popačenja signala.
Poleg enote za zaznavanje jedra sodobni senzorji navora vključujejo tudi vezje za kondicioniranje signala, temperaturno kompenzacijsko omrežje, naprave za zaščito pred preobremenitvijo in zaprto ohišje. Vezje za pripravo signala ojača, filtrira in pretvori šibek signal mostu v standardni analogni (npr. 0–10 V, 4–20 mA) ali digitalni (npr. RS485, CANopen, EtherCAT) izhod. Mreža temperaturne kompenzacije kompenzira učinke variacij temperature okolice na upor merilnika napetosti in modul elastomera, kar zagotavlja dosledne meritve pri različnih temperaturnih pogojih. Naprave za zaščito pred preobremenitvijo (kot so mehanski mejni bloki) so zasnovane tako, da preprečijo, da bi nenamerna preobremenitev povzročila plastično deformacijo ali zlom elastomera. Struktura tesnila ohišja nosi veliko odgovornost za zaščito pred prahom, vodoodpornostjo in zaščito pred oljem; njegova ocena IP neposredno določa sposobnost preživetja senzorja v težkih okoljih.
Čeprav se principi magnetoelastičnih senzorjev ali senzorjev fazne razlike razlikujejo, je njihova logika vzdrževanja podobna. Ti senzorji uporabljajo lastnost, da se prepustnost feromagnetnih materialov spreminja pod vplivom sile, ali merijo navor z zaznavanjem majhne fazne razlike med vhodno in izhodno gredjo. Običajno ne potrebujejo drsnih obročev ali kontaktnih tokovnih odjemnikov, s čimer dosežejo brezkontaktni prenos signala, zato imajo inherentne prednosti glede odpornosti proti obrabi in delovanja brez vzdrževanja.
Vendar to ne pomeni, da lahko popolnoma zanemarijo vzdrževanje. Stabilnost magnetnega vezja, izolacijska učinkovitost tuljave, čistoča zračne reže in odvajanje toplote elektronske enote so prav tako ključni dejavniki, ki vplivajo na njihovo dolgoročno zanesljivost. Optični senzorji se za zaznavanje navora zanašajo na deformacijo rešetk ali optičnih vlaken in so izjemno občutljivi na prah, olje in poravnavo optične poti; zato sta čiščenje in zaščita še posebej pomembna.
